Proizvodnja fotonapetostne opreme je verjetno najhitreje razvijajoča se energijska panoga v Evropi in svetu. Rast proizvodnje je v zadnjih dveh desetletjih res skokovita, tudi do 50 % na leto, s čimer se težko primerja katera koli druga energetska panoga. Z namenom zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, povečevanja energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov je bilo v Sloveniji sprejetih več ukrepov za prehod v t. i. podnebno nevtralno družbo. In ti med drugim vključujejo tudi finančne spodbude, ki jih podpira Evropska unija, za gradnjo fotonapetostnih oz. sončnih elektrarn. Nihče pa se ne sprašuje o negativnih učinkih sončnih elektrarn na podobo kulturne krajine in naselbinske dediščine.

Ne moremo zanikati dejstva, da so ukrepi za zmanjševanje obremenjenosti okolja nujni in da bo treba nekaj spremeniti, sicer bo človeška rasa poleg delov narave in okolja v nekaj desetletjih uničila tudi samo sebe. V tej situaciji smo se sončnih elektrarn oprijeli kot rešitve, kot čistega in trajnega vira, ki naj bi nam dal dovolj energije, da bi sčasoma nehali kuriti organska goriva in z njimi onesnaževati zrak. Gradnja sončnih elektrarn je tako tudi pri nas v porastu in zdi se, da smo priča nekakšnemu trendu, ki bi ga lahko poimenovali »sončno elektrarno na vsako slovensko streho«. Seveda ne moremo dvomiti o smiselnosti izkoriščanja sončne energije. Vendar pa – ali je res te elektrarne treba riniti prav povsod in na vsako streho? Velika razdrobljenost po navadi ni dobra za učinkovitost nekega družbenega sistema, pa naj gre za razpršeno poselitev ali za razdrobljeno proizvodnjo. Kljub temu država še vedno spodbuja tovrstno razdrobljenost in s tem skorajšnji kolaps lokalnega električnega omrežja, ki na take obremenitve ni pripravljeno.

Imeti pomisleke v zvezi s sončnimi elektrarnami izpade z vidika trenutne državne energetske politike kot nekakšno krivoverstvo. Če boste šli na splet in odtipkali »sončna elektrarna«, boste tam našli le hvalo in »snubljenje« k postavitvi takšne elektrarne tudi na vaši strehi. Vendar pa nas izkušnje učijo, da je dobro ohraniti kanček kritične distance do vseh stvari, pa čeprav se zdijo še tako dobre. Vse kaže, da nas je trend gradnje sončnih elektrarn ujel nepripravljene, brez strategije in brez sistemskih prostorskih varovalk, ki bi usmerjale njihovo umeščanje, ter brez jasne rešitve za njihovo razgradnjo.

Če odmislimo vso količino ne ravno nedolžnih odpadlih snovi, ko bodo te elektrarne enkrat odslužile oz. bodo postale tehnološko zastarele, in prepustimo reševanje te problematike višjim institucijam, se lahko na tem mestu posvetimo predvsem njihovemu umeščanju v prostor. Ugotovimo lahko, da je to pri nas odvisno skoraj izključno od interesa zasebnih lastnikov in nikakor ni plod nekega premišljenega sistema na ravni države. In to navkljub dejstvu, da imajo te elektrarne praviloma velik vpliv na podobo prostora in da so nekateri prostorsko manj obremenjujoči posegi bolj nadzorovani (npr. postavitev vrtne ute). Sončne elektrarne v odprti krajini po navadi spreminjajo krajinsko sliko in tradicionalne krajinske vzorce, v naseljih pa spreminjajo prostorsko podobo stavb in naselij ter njihovo prepoznavnost (identiteto). Pogosto jih doživljamo kot prostorsko in vsebinsko motnjo, neskladje s krajino oz. prostorom tako na odprtih površinah kot na stavbah.

Možnost postavitve sončne elektrarne na lokalni ravni je praviloma določena v Občinskem prostorskem načrtu (OPN). Ker so bili ti večinoma pripravljeni, ko pridobivanje sončne energije še ni bilo prepoznano kot pomemben dejavnik pri urejanju prostora, jih v OPN obravnavajo bolj površno ali pa sploh ne. V najboljšem primeru se OPN sklicuje na kulturno dediščino in presojo pristojne službe. V OPN Novo mesto tako piše, da je »izraba sončne energije za proizvodnjo elektrike dopustna na objektih in objektom pripadajočih gradbenih parcelah pod pogojem, da postavitev objektov in naprav ni v neskladju z varstvenimi režimi v prostoru in varstvenimi usmeritvami za ohranjanje varovanih območij narave, kulturne dediščine in prepoznavnosti prostora«. V naseljih, kjer je varstva narave zelo malo ali pa ga skorajda ni, je tako po navadi edino sito, na katerem se zataknejo nekateri potencialni investitorji, varstvo nepremične kulturne dediščine oz. strokovna služba, ki je za to varstvo zadolžena. Pri tem lahko ugotovimo, da sončne elektrarne praviloma vplivajo na varovane lastnosti kulturne dediščine in kulturnih spomenikov, kot so pojavnost, podoba, strešine, kritina, vedute, pogledi itd. Zato je postavljanje teh elektrarn znotraj kulturne dediščine (še posebej znotraj kulturnih spomenikov) že v izhodišču sporno. Če ni eksplicitno zapisano drugače, je postavitev sončnih elektrarn znotraj dediščine načeloma sicer možna, vendar pa se mora izkazati, da ni v nasprotju z varstvenim režimom (kjer se varuje ravno zgoraj naštete varovane lastnosti). To pa je z današnjo tehnološko izvedbo zelo težko doseči.

Varstveni režim za mestno jedro Novega mesta (iz odloka o razglasitvi kulturnih spomenikov v Mestni občini Novo mesto iz leta 2016) med drugim predpisuje »ohranjanje podobe naselja in njegovih delov s prepovedjo nameščanja vseh naprav in inštalacij na vse vizualno izpostavljene dele fasad in strešin«. Če torej opazite vidno izpostavljeno sončno elektrarno v starem mestnem jedru Novega mesta (jih je že nekaj), je jasno, da takšen poseg ni v skladu z varstvenim režimom, da nima kulturnovarstvenega soglasja, da je posredno tudi v nasprotju z OPN ter da je najverjetneje že sprožen postopek na pristojnem inšpektoratu. Pri tem se seveda poraja vprašanje, kako si lahko ponudniki postavitve sončnih elektrarn (na trgu jih je kar nekaj) privoščijo, da tak poseg izvedejo in tržijo brez ustreznih soglasij in v nasprotju z veljavnim OPN. Očitno se počutijo dovolj močne in politično podprte, da so lahko nad t. i. birokratskimi preprekami.

Mogoče bo podoba na priloženi fotomontaži celo komu všeč, večinoma pa se bomo verjetno strinjali, da to ni Novo mesto, kakršnega si želimo in kakršnega imamo radi. Lahko rečemo, da so lastniki objektov znotraj kulturnega spomenika v neenakopravnem položaju, ker nimajo tako prostih rok pri postavitvi sončnih elektrarne kot drugi. Vendar pa to ni edini primer ko se zaradi ohranitve javnega interesa nekomu nekaj omejuje. Gotovo bi bilo smotrno potencialnim graditeljem sončnih elektrarn znotraj kulturnih spomenikov raje ponuditi ugoden zakup deleža večjih sončnih elektrarn na degradiranih in prostorsko manj občutljivih površinah, kakršne so npr. strehe industrijskih objektov in podobno. In teh je v okolici Novega mesta kar nekaj. Verjetno pa se to brez jasne spodbude z vrha države ne bo zgodilo samo. Omeniti je treba tudi možnosti tehnološkega razvoja, ki bi te elektrarne tako približal videzu tradicionalnih streh, da z normalne razdalje sploh ne bi več opazili razlike. Ampak ob trenutnem velikem povpraševanju po klasičnih panelih proizvajalci niso motivirani k iskanju drugačnih rešitev, pa čeprav v tujini že obstajajo, a so te redke in seveda dražje ter praviloma manj učinkovite.

Se še spomnite, s kakšnim navdušenjem smo se pred dobrimi 20 leti lotili načrtovanja malih hidroelektrarn? Te naj bi zgradili na skoraj vseh slovenskih potokih, ki »nekoristno« tečejo po hribih navzdol. Na srečo je to navdušenje, ki nam bi uničilo cel kup naravno ohranjenih potokov in skazilo njihovo krajinsko podobo, kar na enkrat splahnelo. Veliko je k temu pripomoglo dejstvo, da smo za postavitev verige hidroelektrarn žrtvovali reko Savo. Kaj bo treba žrtvovati, da ohranimo podobo naše krajine in naselij pred iznakaženjem s paneli sončnih elektrarn, pa še ne vemo.

Članek je bil objavljen v letošnji junijski številki društvenega glasila IZZIV.