Življenje velikega mojstra

Rod Janeza (Ivana) Krajca izhaja iz Retij pri Velikih Laščah. Rodil se je 10. maja 1843 v Ljubljani materi Mariji in očetu Matiji, čevljarju, kot najmlajši od sedmih otrok. Izučil se je za črkostavca v ljubljanski tiskarni Rozalije Eger, leta 1870 prestopil v najuglednejšo tiskarno Jožefa Blaznika v Ljubljani in po smrti lastnika postal njen vodja, kar je bilo za devetindvajsetletnega tiskarja velika čast. Leta 1876 se je osamosvojil z nakupom tiskarne Vincenca Bobna v Novem mestu in se leto dni pozneje iz Ljubljane preselil v Novo mesto. Leta 1881 je kupil hišo na tedanji Ljubljanski cesti (današnji Rozmanovi ulici v Novem mestu), kjer je naslednje leto odprl tiskarno, knjigoveznico in knjigarno. Kmalu po nakupu tiskarne na Rozmanovi ulici si je v Novem mestu tudi ustvaril družino. S poroko z Novomeščanko Matildo Pollack je pridobil še hišo poleg kupljene ter obe stavbi preuredil za potrebe podjetja in družinskega stanovanja. V njunem zakonu sta se jima rodila dva sinova, Janko in Pavel, prvi profesor na novomeški gimnaziji in drugi zdravnik.
Bil je zelo podjeten in dokaj premožen mož, ki je v razburkanem obdobju druge polovice 19. stoletja na Slovenskem in v Evropi s svojim delovanjem, v katerega je vložil vse svoje znanje, široko razgledanost in pripadnost slovenskemu narodu, znatno prispeval k družbenemu in kulturnemu napredku, še zlasti na področju slovenskega narodnega prebujenja. Po zaprtju podjetja leta 1901 je postal ravnatelj Mestne hranilnice v Novem mestu. V zadnjem življenjskem obdobju je živel na Grmu v Novem mestu, kjer je 26. septembra 1921, v starosti 78 let, umrl. Pokopan je v družinski grobnici na pokopališču v Šmihelu.

Krajec je bil kar petindvajset let osrednja tiskarska osebnost na Slovenskem. V njegovi delavnici je nastalo, do zdaj znanih, 288 monografskih in serijskih publikacij ter številni drobni tiski. Njegova tiskarna je bila v tistem času ena najsodobnejših v Sloveniji, danes, ob močno napredni tiskarski tehnologiji, pa kar ne moremo verjeti, da so ohranjeni čudoviti tiskarski izdelki lahko nastali v tako skromni tiskarni v davnem 19. stoletju. Opremo na dražbi kupljene tiskarne Vincenca Bobna je Krajec močno izpopolnil in je obsegala dva tiskalna stroja, 220 kompletov različnih črk, 11 garnitur inicialk v latinici in šest v gotici, številne okraske, embleme in simbole. Tiskarna je zaposlovala pet delavcev, obratovala pa je deset ur na dan. Kot je razvidno iz ohranjene zapuščine, delovodnika in odpremne knjige, je Krajec dnevno beležil delo tiskarne in zapisoval vse stalne odjemalce, naslove knjig, brošur ali zvezkov z datumom odprave.

Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske

Njegov prvi, najzahtevnejši in največji založniški projekt, ki ga je začel še v Blaznikovi tiskarni v Ljubljani, dokončal pa v Novem mestu, je bil znameniti ponatis Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske (1877–1879). Zahtevno delo, ki v celoti obsega 3532 strani, 24 prilog in 528 ilustracij, je Krajec tiskal v posameznih snopičih po 48 strani. Na svoji izdaji tega temeljnega Valvasorjevega dela je Krajec podpisan kot knjigotiskar, litograf in založnik. Kot soizdajatelja sta navedena Vincenc Novak in Josip Pfeifer, ki pa Krajcu denarno nista pomagala. Podpirali sta ga sestri Fani in Marija, dokaj premožni obrtnici v Ljubljani. Krajec s tem zahtevnim ponatisom ni imel niti dobička niti izgube, imel pa je velik moralni uspeh. Za izjemen tiskarski in založniški podvig je na razstavi v Parizu leta 1878 prejel častno diplomo.

Krajčev ambiciozen založniški program

Po uspehu s ponatisom Slave vojvodine Kranjske se je Krajec še bolj zavzeto lotil obsežnega in drznega založniškega programa, s katerim je široko odprl pot knjigi v skoraj vsak slovenski dom in tako gotovo znatno pripomogel k dvigu bralne kulture na Slovenskem. Njegova založniška dejavnost je bila vsekakor največji prispevek slovenstvu. V tem oziru je nanj močno vplival slovenski pripovednik, dramatik in kritik Fran Levstik (1831–1887), ki je v svoji pretirani kritičnosti svojega prijatelja Krajca tudi odvrnil od marsikaterega načrta. Krajec je v začetku osemdesetih let 19. stoletja začel izdajati knjižne zbirke tujih in domačih avtorjev, kot so pravljice Tisoč in ena noč v prevodu Lipeta Haderlapa, v Nemčiji zelo popularne povesti za mladino nemškega pisatelja Krištofa Schmida, ki sta jih prevajala novomeška frančiškana Florentin Hrovat in Hugolin Sattner, ter knjižna zbirka izvirnih slovenskih del in prevodov tujih avtorjev s pomenljivim naslovom Narodna biblioteka. Zbirka je bila prava uspešnica, saj takrat na Slovenskem razen Slovenskih večernic ni bilo podobne knjižne zbirke. Romani in povesti so bili v tistem času zelo priljubljeno branje med ljudmi, zato je Krajčeva Narodna biblioteka pač kmalu dobila konkurenco, nazadnje z zbirkama Slovenska matica in Slovanska knjižnica, in je Krajčev posel začel pojemati. Od 1883 do 1894 je v zbirki Narodna biblioteka izšlo 58 snopičev. Kot prvi v zbirki je izšel ponatis prvega slovenskega pesniškega almanaha Kranjska čbelica, sledila so dela, kot na primer Sienkiewiczev roman Z ognjem in mečem, povesti Andrejčkovega Jožeta (Jožeta Podmiljšaka), Beatin dnevnik Luize Pesjak, kot zadnje delo v zbirki pa Zaroka o polnoči, prvo objavljeno delo Frana Saleškega Finžgarja. Omenjene Krajčeve knjižne zbirke danes sodijo med pomembne knjižne redkosti, kot ohranjeni kompleti težko najdljive. Poleg njih velja omeniti vsaj še nekaj del iz Krajčeve tiskarsko-založniške delavnice. Iz domoznanskega zornega kota ne moremo mimo dela Kranjska mesta, ki je izšlo leta 1885 kot plod sodelovanja med Janezom Krajcem in novomeškim frančiškanom p. Florentinom Hrovatom, nabožne knjige Karmelska bratovščina sv. škapulirja, 1895, avtorja p. Ladislava Hrovata, jezikoslovca, narodnega buditelja in profesorja na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, poznanega
z imenom pater Lacko, Nauka, kako zasajati vinograde z ameriškimi trtami, da jih trtna uš ne more uničiti, avtorja Riharda Dolenca, vodje deželne vinarske, sadjarske in poljedelske šole na Grmu (1891) idr.; kot zadnji knjižni tisk Krajčeve tiskarne, natisnjen 18. maja 1900, pa
velja propagandna knjižica o zdravilišču Dolenjske Toplice (tisoč izvodov v slovenskem in tisoč v nemškem jeziku) avtorja Pavla Zhubra pl. Okroga.
Novomeški, delno pa tudi širši slovenski prostor je Krajec seveda pokrival tudi z osnovnimi tiskarskimi storitvami, kot je bilo tiskanje letnih poročil za potrebe šol, uradov, društev, zlasti Sokolskega društva, razglednic, podobic, molitvenikov, stenskih in žepnih koledarjev, vabil in drugih drobnih tiskov, ki so danes nadvse dragocen vir podatkov o tedanjem življenju v Novem mestu in širši okolici.

Janez Krajec – oče dolenjskega časnikarstva

Izjemno delo je Krajec opravil na področju časnikarstva na Dolenjskem. Po njegovi zaslugi je Dolenjska razmeroma zgodaj dobila svoj časnik z naslovom Dolenjske novice. Časnik je izhajal polnih 35 let, od 1. januarja 1885 do 18. decembra 1919. Krajec kot založnik, izdajatelj in urednik ga je zasnoval kot nepolitičen list, ki je beležil kulturne prireditve, razne dogodke, delovanje društev, novogradnje …, skratka, novice iz vsakdanjega življenja Dolenjcev, ki so bile zanimive in aktualne za vsakogar. Krajec si je vseskozi prizadeval za politično neodvisnost časnika, kar mu je, kljub pritiskom, bolj ali manj uspevalo. Ko je Krajec leta 1901 tiskarno zaprl, je izdajanje Dolenjskih novic prevzel njen novi lastnik, s prenehanjem izhajanja časnika leta 1919 pa je v beleženju življenja ljudi in dogodkov na Dolenjskem do leta 1950, ko je začel izhajati Dolenjski list, nastala nenadomestljiva vrzel.

J. Krajec nasledniki

Katoliško tiskovno društvo iz Ljubljane je po nakupu Krajčeve tiskarne to zaradi večje prepoznavnosti poimenovalo J. Krajec nasledniki in znatno zmanjšalo svoj tiskarsko založniški program. Predvsem so se kmalu prenehali ukvarjati z izdajanjem knjig, kar je prej ko slej pomenilo životarjenje nekoč velikega podjetja. Leta 1933 je podjetje vnovič dobilo novo ime – Podružnica Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani, med drugo svetovno vojno, januarja 1942, pa je edini še preostali delavec Jože Gajeta delavnico zaprl; ta je ostala nedotaknjena do kapitulacije Italije, ko so jo prevzeli partizani in kmalu preselili v Kočevski rog. Žal se večina opreme Krajčeve tiskarne ni ohranila, kar pa na srečo ne velja za oba tiskalna stroja. Hvalevredno je, da so Krajčevi nasledniki, tj. Katoliško tiskovno društvo iz Ljubljane, leta 1912 izdali obsežno brošuro s skoraj vsemi tiskarskimi črkami, okraski in simboli še iz Krajčevega obdobja. Tako lahko danes njihove odtise občudujemo vsaj na papirju. Stavba nekdanje Krajčeve tiskarne v mestnem jedru Novega mesta je danes obnovljena in v zasebni lasti. Velikemu mojstru črne umetnosti pa Novo mesto nedvomno dolguje spominsko obeležje s sporočilom, da je tu delovala v slovenskem merilu zelo pomembna tiskarna in založba, ki je, ne nazadnje, proslavila tudi ime našega mesta.

Janez Krajec – narodni buditelj in družbeno dejaven Novomeščan

Krajčevo delovanje v Novem mestu je bilo seveda v tesni zvezi z njegovo narodno zavednostjo. Kot vemo, je imel velik vpliv nanj zlasti Fran Levstik, ki ga je Krajec poznal še iz otroških let, saj je Levstik kot dijak stanoval pri Krajčevih v Ljubljani. Kljub razliki v letih sta vse do Levstikove smrti ohranila tesne prijateljske stike, o čemer pričajo tudi Levstikova pisma in predmeti, ohranjeni v Krajčevi zapuščini. Na Levstikovo prigovarjanje je Krajec tudi opustil ponemčeno obliko svojega priimka Kreuz in začel od leta 1869 dosledno uporabljati slovensko obliko Krajec. Ob svojem prijatelju Franu Levstiku se je torej Krajec razvil v velikega slovenskega rodoljuba, ki je po preselitvi iz Ljubljane tudi v Novem mestu postal eden izmed stebrov slovenskega narodnega gibanja. Na njegovo pobudo je bila ustanovljena podružnica sokolskega društva v Novem mestu. Bil je tudi aktiven podporni član Narodne čitalnice v Novem mestu, Družbe sv. Cirila in Metoda ter Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov. Novomeškim društvom je pomagal tudi tako, da je zanje brezplačno tiskal vabila, letake, plakate in drugo. Zasluge ima pri zidavi Narodnega doma v Novem mestu, prvega narodnega doma na Slovenskem. Bil je med ustanovitelji delniške družbe Prvi narodni dom na Slovenskem, pri kateri so s prodajo delnic zbirali manjkajoča finančna sredstva za dokončanje Narodnega doma. Z delom v Mestni hranilnici je Krajec začel že kmalu po njeni ustanovitvi leta 1894, še posebej zavzeto pa po prodaji podjetja leta 1901 ter v njej aktivno deloval do leta 1914. Kot slovenski narodnjak je lahko zares veliko storil, kajti hranilnice so tedaj odigrale pomembno vlogo pri zmanjševanju tujega narodnostnega in gospodarskega zatiranja, se borile za neodvisnost od tujega kapitala ter nudile oporo malemu človeku v bivanjski stiski.

Janez Krajec in kulturna dediščina Novega mesta

Njegova naklonjenost domači zemlji, jeziku in ljudem se je odražala na vseh področjih njegovega delovanja in nič nenavadnega torej ni, da je pokazal izredno skrb za kulturno
dediščino Novega mesta. Med letoma 1894 in 1895 je kupil posestvo na Grmu v Novem mestu, kjer si je v zadnjih letih svojega življenja uredil družinski dom. Stavbna zapuščina Janeza Krajca na Grmu obsega tri stavbe. Kapelo božjega groba, poznano tudi kot Mordaxova kapela, je Krajec pridobil z nakupom parcele in jo obnovil, leseno jaromeřsko chalupo, v kateri je živel, je z razstave v Pragi prenesel leta 1897 ali 1898, stanovanjsko hišo Trdinova ulica 25 pa je pozidal po načrtih stavbenika Giuseppa Oliva v prvih letih 20. stoletja.
Zbiral je sakralne in druge predmete, slike in drugo ter tako rešil pred propadom marsikaj, s čimer se danes ponaša Novo mesto. Na tem mestu naj omenimo vsaj zapuščino novomeških slikarjev bratov Franca Ksaverja in Otona Skole, ki je tako našla svoje končno domovanje v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto in v Dolenjskem muzeju. Tudi v tem oziru je torej ogromno storil za Novo mesto, kamor je pravzaprav prišel bolj po spletu okoliščin, a v tem okolju pognal globoke korenine.

Novomeška zgodba o uspehu

Danes je ime enega pomembnejših slovenskih tiskarjev, založnikov, kulturnikov in javnih družbenih delavcev s konca 19. in začetka 20. stoletja malodane pozabljeno. Morda temu botruje tudi dejstvo, da pač ni živel in delal v Ljubljani. Njegovo delovanje v Novem mestu pa lahko označimo kot pravo novomeško zgodbo o uspehu. Novo mesto je bilo v času njegovega prihoda leta 1876 majhno podeželsko mestece z zelo skromnimi potrebami po tiskarsko-založniških izdelkih, saj odjemalcev tovrstnih potreb razen gimnazije, okrožnega sodišča in nekaj uradov praktično ni bilo. Vendar je Krajec s svojim drznim, a dobro premišljenim založniškim programom, na čelu s ponatisom Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, v danem trenutku uspel in ime Novega mesta ponesel širom dežele in prek njenih meja. Majhnemu Novemu mestu, v katerega je toliko vložil in verjel v njegov razvoj in napredek, je zapustil neprecenljivo dediščino – seveda ne le v izjemnih knjižnih delih in bogati zapuščini; bil je namreč velik borec za slovenstvo in eden glavnih nosilcev bogate novomeške tiskarske in založniške tradicije, ki še danes živi in pomembno presega lokalni prostor.

Leta 2015 je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto v sodelovanju drugimi novomeškimi kulturnimi ustanovami in posamezniki pripravila knjigo o njegovem življenju in delu z naslovom Janez Krajec – novomeški mojster črne umetnosti. Leta 2023, ob 180. obletnici Krajčevega rojstva, pa sta bila spominu nanj posvečena nov list na obeležju Rastoče knjige Novega mesta v parku Rastoče knjige ter pregledna ulična razstava o njegovem življenju in delu v središču Novega mesta.

VIRI IN LITERATURA

Cerinšek, M. Kratek oris razvoja tiskarstva in založništva na Slovenskem in v Novem mestu. Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, september 2020, letn. 31, št. 1, str. 93–102.

Enciklopedija Slovenije: zv. 5: Kari–Krei. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991, str. 360.

Janez Krajec: novomeški mojster črne umetnosti. Novo mesto: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, 2015.

Komelj, B. Novomeški tiskar in založnik Janez Krajec. Knjižnica: revija za področje bibliotekarstva in informacijske znanosti, 1967, letn. 11, št. 1–4, str. 64–73.

Slikovno gradivo hrani Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto v posebnih zbirkah Boga Komelja.

Članek je bil objavljen v junijski številki glasila IZZIV (leto XXII, št. 1).