Zdenko Hlavaty (1925-2018), arhitekt

Zdenko Hlavaty je bil eden tistih Novomeščanov, zaradi katerih je bilo Novo mesto nekaj posebnega. Tudi zanj lahko ugotovimo, da je bil nekaj posebnega. Ni znal biti tiho, kar mu je kdaj pomagalo, verjetno še večkrat pa ga je spravilo v težave. A se ni dal. Bil je kot maček, vedno se je pobral. Bil je človek z neverjetno energijo in bistrostjo uma, vedno je razmišljal širše kot drugi in rešitve videl tam, kjer jih drugi niso pričakovali. Če bi se pred leti, ko je iskal nove izzive, namesto slikarstvu in nadaljevanju študija na fakulteti za arhitekturo posvetil pisanju, bi lahko napisal izvrsten roman o svojem življenju, saj je v njem snovi za več knjig.

Napisal: Igor Vidmar

Rodil se je v Ljubljani, kjer je oče Robert Hlavaty, Tržačan, študiral medicino. Ko je oče diplomiral in sta se z mamo lahko poročila, so se vrnili v Trst, od koder pa je moral oče pred nasiljem fašistov kmalu zbežati nazaj v Ljubljano. Zdenko je tam obiskoval osnovno šolo in kmalu po italijanski okupaciji leta 1941 šel kot petnajstletni fantič v ilegalo. »Tako kot večina mojih vrstnikov tudi jaz nisem maral Italijanov,« je povedal ob najinem zadnjem obsežnejšem pogovoru.

Na vlak in v partizane

Italijanska okupacija je bila otroška igra v primerjavi z nemško dve leti pozneje. Ko so v Ljubljano jeseni leta 1943 vkorakali soldati z dvignjenimi iztegnjenimi rokami in pozdravom »Heil Hitler!«, je Zdenko sedel na vlak in se odpeljal na Dolenjsko, do Trebnjega in od tam v hosto, kjer ga je skupaj s prijatelji pobrala Cankarjeva brigada. Najprej je bil navaden borec, kmalu pa so ga poslali na osvobojeno ozemlje v Belo krajino, kjer je bil v štabu poročevalec.

A Zdenko tu ni dočakal osvoboditve domovine. Tri mesece pred koncem vojne se je javil na razpis za letalsko šolo in poslali so ga v Sovjetsko zvezo, na vojaško šolo v Harkov v Ukrajino, od koder se je po dveh letih vrnil v domovino kot letalski inženir. A stvar bi se lahko končala drugače.

Tik pred koncem šolanja se je – svojeglav, kot je bil vse življenje – uprl nekim zadevam in hoteli so ga izključiti. Na koncu ga je rešil Ilija Došen, narodni heroj in predstavnik jugoslovanske vlade, ki je takrat po naključju prišel tja. Po vrnitvi v domovino so ga zaposlili pri vzdrževanju bombnikov, ko pa je izrazil željo, da bi postal pilot, so ga poslali v pilotsko šolo v Beograd, kjer se je izšolal za lovskega pilota.

Informbiro in zapor na Svetem Grgurju

Delal je kot poskusni pilot in šolal mlade pilote, ko je prišlo do informbiroja. V nepravem času se je skregal z nekim Hrvatom, ki je imel brata generala, ki sta pobegnila v Rusijo. Zaradi tega je bil sumljiv tudi on. Med zasliševanjem si je izmislil, da namerava tudi Hlavaty pobegniti v Rusijo, kar je bilo dovolj, da so ga zaprli ter za sedem let in pol poslali na otok Sveti Grgur pri Golem otoku, kjer je bilo prav tako koncentracijsko taborišče za informbirojevce.

Kaj so tam počeli z njim, ni hotel nikoli govoriti, toda po dveh letih so ga po posredovanju očetovega prijatelja Mitje Ribičiča na njegovo veliko srečo izpustili in rehabilitirali.

Arhitektura in Krka

V vojsko se takrat kljub želji po letenju ni vrnil, ampak je odšel v Koper, kjer je končal gimnazijo. V Ljubljani se je vpisal na arhitekturo in se zaposlil v nekem ljubljanskem podjetju, od koder je že po treh mesecih s priporočilom direktorja odšel v Novo mesto, kjer je Boris Andrijanič zbiral ekipo, ki bo postavila farmacevtsko tovarno.

Kot glavni projektant je »zgradil« obrata fermentacije in galenike, inštitut, tabletni obrat in niz skladišč. Poleg tega je prek Krkinega biroja ali industrijskega biroja Ljubljana projektiral številne stanovanjske objekte in bloke v Ljubljani, Šentjerneju, Žužemberku, Kočevju in Trebnjem, kjer sta bila »njegova« tudi tovarna Ona-On in zdravstveni dom. Projektiral je del počitniškega naselja v Nerezinah in poskrbel za načrte za adaptacijo Krkinih zdravilišč v Dolenjskih in Šmarjeških Toplicah ter v Strunjanu.

Med njegove pomembnejše projekte nedvomno sodita portoroško mednarodno letališče in tamkajšnja vzletno-pristajalna steza, narisal pa je tudi načrte za novomeško letališče in dolenjski smučarski center na Gačah.

Slikarstvo in magisterij

Ko se je leta 1991 upokojil, seveda ni obmiroval, še naprej je projektiral in sanjaril, svoje sanjarije pa marsikdaj narisal tudi na papir, na katerem sta se na primer v Portovalu znašla mestno smučišče in smučarska skakalnica, med Portovalom in Krko pa številni športni in prostočasni objekti, tudi bazen. Njegova posebna ljubezen je bil Kočevski rog, kjer je narisal letališče na Ribniku, razširil je sedanje smučišče, naredil središče za military, olimpijsko konjeniško vzdržljivostno disciplino, zajezil je potok Črmošnjičica in naredil jezero za veslanje in jadranje ... Skupaj s sinovi Zdenkom, Janom in Dušanom je poskušal pri Sv. Roku na obrobju mesta narediti športno-rekreacijski park, ki je nekaj časa celo deloval.

Slikarstvu se je posvetil pri triinosemdesetih in prav nič ni bilo videti, da čopiča ne suka že celo življenje. V gimnaziji je bil sošolec Mikija Mustra, njuno nadarjenost pa je tedaj opazil tudi njun učitelj, znani slikar in arhitekt, Plečnikov učenec in Prešernov nagrajenec Boris Kobe, ki jima je predlagal, da se po maturi vpišeta na likovno akademijo. Seveda je imel Zdenko slikarstvo v genih, saj je bil slikar in zelo duhovit karikaturist tudi njegov oče Robert Hlavaty. Zdenko je svoja dela razstavljal v Beogradu, v Folgraidi v Trentu, v Opčinah, na Bazi 20 in v Novem mestu. Nekajkrat so bile njegove slike razstavljene tudi skupaj z očetovimi. Po očetu, karikaturistu, je imel najbrž tudi lastnost, ki človeka lahko včasih tudi tepe – da je bil brez dlake na jeziku in je vedno naravnost povedal, kaj si o čem misli.

Z osmimi križi na hrbtu se je vrnil med študente na fakulteto za arhitekturo in leta 2010 pri petinosemdesetih oddal obsežno magistrsko delo Revitalizacija kulturne krajine Kočevskega roga. Nalogo je napisal na štiristo straneh in slišal pohvalo profesorjev, da take magistrske naloge še niso dobili v roke. »Magisterij sem šel delat, ker sem videl, da je danes že vsak pezde magister, jaz pa sem bil samo inženir,« je povedal in dodal, da je na fakulteti poslušal predavanja nekaterih tedaj že upokojenih profesorjev, ki so ga dobro poznali, saj so bili vsi po vrsti, ko so bili še študenti, pri njem na praksi. Toda izpitov ni delal pri njih, temveč pri njihovih mlajših kolegih, pri katerih ni bil deležen protekcije, a je tudi ni potreboval. Po magisteriju je postavil v kot tudi smuči, pa ne zaradi novega akademskega naziva, ampak ker so mu smučanje prepovedali otroci, saj v teh letih človek ni več tako stabilen kot v mladosti. Zdenko pa nikoli v življenju ni bil prav previden.

Zdenko Hlavaty je umrl oktobra lani, star 93 let. Pokopan je na pokopališču v Srebrničah.

Zapis je nastal na osnovi članka, objavljenega v Dolenjskem listu 30. julija 2015. Avtor fotografije je Igor Vidmar. 

Zapis je bil objavljen v društvenem glasilu IZZIV (Leto XVIII, številka 1).

Društvo Novo mesto

Sedež društva: Gubčeva 11, 8000 Novo mesto
Telefon: 07 302 14 50
TRR: SI56 0297 0001 9786 322 (odprt pri NLB d.d.)
ID DDV: 74738119
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

e-Novice

S prijavo sprejemam in soglašam z zajemom, hrambo in uporabo osebnih podatkov za prejemanje e-Novic Društva Novo mesto.