Razstavili dokumente, ki so razrešili nekaj vrzeli v Vodnikovi biografiji

Čeprav velja za prvega slovenskega pesnika, je pesništvo predstavljalo le majhen delež njegovega ustvarjanja. Valentin Vodnik je bil duhovnik, urednik pratik, izdajatelj prvega slovenskega časopisa, jezikoslovec, prevajalec, učitelj in novinar – po mnenju mnogih zadnji polihistor na Slovenskem. Ob letošnji 200-letnici njegove smrti smo se ga s priložnostno razstavo spomnili tudi v Novem mestu, kjer se je nekaj časa šolal.

Napisala: Mateja Kambič

Največ dogajanja ob Vodnikovem letu bo seveda potekalo v njegovi rodni Ljubljani, v Novem mestu pa je Knjižnica Mirana Jarca februarja in marca pripravila priložnostno razstavo o Vodnikovem delu. Poleg pesniških zbirk je na ogled postavila njegove šolske učbenike, priročnike in druga knjižna dela, tudi njegovo najpomembnejše jezikoslovno delo – slovnico Pismenost ali Gramatika za prve šole, ki je izšla leta 1811. V njej je Vodnik objavil znano pesem Ilirija oživljena, v kateri je izrazil navdušenje nad Napoleonom in francosko oblastjo, ker je dovoljevala pouk v slovenskem jeziku. Na ogled sta bila tudi dva priročnika, sicer prevoda, pri katerih je Vodnik moral poskrbeti tudi za slovensko terminologijo. Gre za Kuharske bukve, prvo slovensko kuharsko knjigo iz leta 1799, s katero je v slovenski jezik uvedel temeljne kulinarične in gastronomske izraze, ter Babištvo ali porodničarski vuk za babice, ki ga je izdal tik pred smrtjo.

Razstavljeni so bili tudi nekateri Vodnikovi portreti iz knjižnične slikovne zbirke in posamezni primeri njegovega arhivskega gradiva, ki ga knjižnica hrani v rokopisni zbirki. To gradivo je pred dobrimi petdesetimi leti na podstrešju neke ljubljanske hiše našel nekdanji novomeški dijak in ga kot zvesti uporabnik novomeške knjižnice prepustil v njeno trajno last. Gre za šestdeset dokumentov, ki po večini pričajo o Vodnikovem poklicnem delovanju in ki so pomagali razrešiti nekaj vrzeli v do takrat znani Vodnikovi biografiji.

Polihistorjeve sledi na Dolenjskem

Leta 1758 v Zgornji Šiški pri Ljubljani rojeni Vodnik je v Novo mesto prvič prišel leta 1768, ko so ga starši poslali k stricu Marcelu, patru v frančiškanskem samostanu. Pri njem se je pripravljal za vstop v gimnazijo, ki jo je do leta 1775 obiskoval v Ljubljani. Še istega leta je vstopil v frančiškanski red in prevzel redovno ime Marcelijan. Naslednje leto je spet prišel v Novo mesto in na tukajšnji frančiškanski šoli dve leti študiral filozofijo. Iz tega časa je tudi njegova prva tiskana pesem, ki jo je sam dal natisniti na poseben papir, še vedno pa naj bi bila ohranjena v frančiškanskem samostanu.

Nekaj let po končanem študiju bogoslovja v Ljubljani je Vodnik zapustil meniški stan, postal pridigar in začel opravljati duhovniški poklic. A bil je vsestranska osebnost. Bil je urednik številnih pratik in izdajatelj prvega slovenskega časopisa Ljubljanske novice. Kot jezikoslovec je imel velike zasluge za dvig ravni slovenskega jezika. Poleg tega je bil tudi prevajalec, učitelj in novinar. Njegovo delovanje so vodili narodnoprebudni in razsvetljenski nazori. Nanj je pomembno vplival duhovnik in jezikoslovec Marko Pohlin, pozneje pa razsvetljenec, gospodarstvenik in mecen Žiga Zois.

Ko je kot duhovnik petnajst let služboval po različnih krajih na Kranjskem, ga je pot še enkrat zanesla na Dolenjsko, tokrat v Ribnico. V Ribnici, za katero je pozneje v svoji Veliki pratiki menil, da je eden najlepših trgov na Kranjskem, je pet let opravljal službo kaplana. Tu je vnovič srečal nekdanjega gimnazijskega sošolca Antona Rudeža, ki je pozneje postal lastnik ribniškega gospostva in graščine Gracarjev turn. Z njim je Vodnik ohranil stike skoraj vse življenje, seznanjal ga je s svojim prosvetnim delom, mu pošiljal v presojo slovarsko delo, za katerega je Rudež tudi sam prispeval gradivo. Domnevno najlepše balade, ki jih je Vodnik zapustil v rokopisu, so prav iz ribniške doline in Rudeževe zbirke.

Čeprav je pesništvo zavzemalo le majhen delež njegovega ustvarjanja, velja Vodnik za prvega slovenskega posvetnega pesnika. Svoje prve pesmi je najprej objavil v prvem slovenskem pesniškem almanahu z naslovom Pisanice od lepih umetnosti. V tretjem zvezku Pisanic so leta 1781 izšle štiri Vodnikove pesmi, med njimi najbolj znana Zadovoljni Kranjec. Leta 1806 je izdal prvo slovensko posvetno pesniško zbirko z naslovom Pesme za pokušino, v kateri je 17 pesmi. Čez tri leta je izdal še prevod avstrijske brambovske poezije v zbirki Pesmi za brambovce. Posthumno je bila leta 1840 izdana še ena njegova zbirka z naslovom Pesmi.

V Novem mestu se ga pogosto spominjamo, ima tudi svojo ulico

Valentin Vodnik je bil od nekdaj priljubljena tema knjižničnih oziroma literarnih razstav v Novem mestu. V osrednjem slovenskem dnevniku Delo leta 1978 zasledimo novico o razstavi ob 220. obletnici pesnikovega rojstva v tedanji Študijski knjižnici. Ob tej priložnosti je bilo razstavljenih skoraj 150 eksponatov, po večini last novomeške knjižnice, nekaj gradiva pa je prispevala Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

Lokalno časopisje poroča tudi o razstavi, ki jo je leta 1983 pripravil bibliotekar in slavist Karel Bačer, na odprtju pa je predaval literarni zgodovinar dr. Jože Koruza, eden najboljših poznavalcev Vodnikovih del tistega časa. Do začetka 20. stoletja je ob Vodnikovem rojstnem dnevu vsako leto februarja v Novem mestu potekala Vodnikova svečanost, ki je bila del repertoarja Narodne čitalnice. Tovrstne Vodnikove svečanosti, ki so jih prirejali slovenski rodoljubi, so v marsikaterem kraju na Slovenskem popestrile kulturno življenje.

Pomena Vodnikovega dela so se na Slovenskem začeli zavedati zlasti v revolucionarnem letu pomladi narodov, tri desetletja po njegovi smrti. Pozneje je njegov kult postopoma usihal, v ospredje je stopal lik pesnika Franceta Prešerna. A glede na Vodnikove zasluge in pionirsko delo na različnih področjih mu je premalokrat dano stopiti iz Prešernove sence.

Novomeška knjižnica že zaradi Vodnikovega slovstvenega in literarnega prispevka vsaj ob večjih jubilejih obudi spomin nanj, Novo mesto ga je v preteklosti počastilo s tem, da je po njem poimenovalo eno od ulic. Navsezadnje gre za enega najpomembnejših mož 19. stoletja pri nas.

Članek je bil objavljen v društvenem glasilu IZZIV (Leto XVIII, številka 1).

Društvo Novo mesto

Sedež društva: Gubčeva 11, 8000 Novo mesto
Telefon: 07 302 14 50
TRR: SI56 0297 0001 9786 322 (odprt pri NLB d.d.)
ID DDV: 74738119
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

e-Novice

S prijavo sprejemam in soglašam z zajemom, hrambo in uporabo osebnih podatkov za prejemanje e-Novic Društva Novo mesto.